Prleška kuhinja je tisti povezovalni element, skozi katerega se manifestira kulturno - zgodovinski razvoj okolja, obenem pa vključuje naravne danosti, na podlagi katerih so prebivalci skozi stoletja razvijali svojo identiteto. 

Kulinarika je bila primarno namenjena vsakdanjemu preživetju. Če želimo prleško kuhinjo postaviti ob bok drugim »velikim« ali bolje povedano prepoznavnim kuhinjam, se velja najprej zazreti v domače dvorišče in ugotoviti, kaj dejansko nudi narava in znanje pridelave. Tako ugotovimo, da imamo izjemno veliko neizkoriščenega potenciala, ki ga lahko s pametnim povezovanjem nadgradimo in ponudimo v neki celostni ponudbi, kjer povezujemo tradicionalne jedi, dosežke in zgodbe ljudi iz Prlekije, vse skupaj pa nadgrajujemo s storitvijo. Vendar kuhinje samo ne predstavljajo zgolj sestavine in recepti, ampak lahko trdimo, da ta kulinarika pripada širšemu srednje evropskemu prostoru, iz katerega črpa in vanj vrača, ga sooblikuje. Prleška kuhinja postane specifična in dobi svojo unikatnost, ko recepte in sestavine postavimo v kulturno zgodovinski kontekst, jih povežemo z lokalnimi zgodbami in dosežki, ki so označili to okolje. Šele tedaj dobi svoj neponovljivi geografsko prepoznavnost. Tukaj in zdaj. V pokrajini imamo veliko neizkoriščenih potencialov, ki so včasih zanemarjeni, pozabljeni ali zgolj niso povezani v smiselno celoto. Včasih tudi sami ne vemo, zakaj. To so vsekakor izzivi, na katere želimo podati odgovore znotraj operacije.

Kot ozadje operacije so postavljena nekatera vprašanja, na katera iščemo odgovore in jih hkrati želimo povezati v celoto, ki bo predstavila Prlekijo v svoji neponovljivosti.

Zgolj nekatera vprašanja, ki se nam zastavljajo, so: 

- Zakaj je nekoč "Echtes Luttemberger" (Ljutomerčan) veljal za eno najboljših vin v Evropi, in kot pišejo Bleiweisove novice, bil poleg Portovca edino vino, ki ga je bilo možno prodajati čez srednjih zemlje?  

- Vsi vemo, daje bil Fran Miklošič rektor Dunajske univerze vendar odgovora na vprašanje, kateri je njegov najpomembnejši prispevek v svetovni znanosti, marsikdo ne ve. Primerjalna slovnica slovanskih jezikov je vsekakor tisto delo, ki ga premore le redkokateri narod. In to je razlog, s katerim je Miklošič skočil iz Prlekije na najvišji prestol znanosti njegovega časa. 

- Zakaj je vinska sorta Bouvier, ki jo je leta 1900 v Gornji Radgoni vzgojil Clotar Bouvier prisotna v nekaterih velikih svetovnih vinih, mi na svojem koncu pa je v svoji ponudbi niti ne omenjamo. Lahko bi postala, če ne drugo, kot obvezna lokalna specifika prisotna na vseh vinskih kartah domačih gostiln in restavracij. 

- Kako so prleški lončarji navdušili Fritza Langa za keramiko in Karol Grossmann za film. Nastal je nepozabni, prvi filmski posnetek v Sloveniji, Langova keramika pa je ostala zgolj v spominu. 

- Zakaj je potrebno ajdovo moko popariti in katere spretnosti so tiste, ki naredijo najboljši krapec. 

- Zakaj je dr. Josef Höhn (Radenska) veljal za enega najpomembnejših balneologov (zdravljenje z vodo) v Evropi in kje so se vsa ta znanja izgubila …